Avtor: TD Kanja Trzin

Trzinski rezbarji smo se udeležili vsakoletnega srečanja v starodavnem italijanskem mestecu Sutrio.

Na stojnicah, postavljenih na starodavnih ulicah malega italijanskega mesta Sutrio, so številnim obiskovalcem, med katerimi je bilo precej članov in članic naše rezbarske skupine TD Kanja iz Trzina, v začetku septembra prikazali tradicionalno delavnico obdelave lesa.
Kraj leži v severni Italiji severno od mesta Tolmezzo blizu Avstrijske meje. Mestece je bilo ustanovljeno že davnega leta 1300 našega štetja. In prav rezbarstvo je tu postalo tradicija, ki se je prenašala iz roda v rod, z očeta na sina vse do današnjih dni. Vendar pa je treba poudariti, da je bilo na letošnji, več kot 20. tradicionalni delavnici in razstavi obdelave lesa, ki je potekala pod naslovom »čarovnije v lesu«, prav dobro vidno, da rezbarjenje nikakor ni več samo domena moških, ampak se z njim uspešno spopada tudi veliko pipadnic nežnejšega spola.
Teh delavnic se rezbarji iz Trzina že kar nekaj let redno delavno udeležujemo. Tokrat so nas zastopali trije rezbarji: naš mentor Marjan Vodnik, Milan Lampič in Ivan Zaplotnik. Vsi, ki smo si ogledali njihovo delo in njihove izdelke smo bili tudi letos prijetno presenečeni in navdušeni nad njihovim znanjem. Vsak izmed njih ima svoj način in stil dela. Vsi mi, ki letos nismo bili aktivni udeleženci delavnice, pa smo si nabirali nova znanja. Bili smo dobri opazovalci, nabirali smo si vtise in nove ideje, razrešili marsikatero uganko, poizvedovali po izkušnjah in znanjih drugih rezbarjev, saj je bilo na delavnici zbranih veliko mojstrov uporabe dleta in bata in tudi drugih vrst orodij za obdelavo lesa. Marsikomu izmed nas se je kar milo storilo in bi najraje zgrabil dleto in tudi sam kaj ustvaril.
Videli smo ogromno različnih vrst obdelave lesa: od »klasičnega« rezbarstva, klesanja kipov, plitkega in globokega reliefa, do sestavljanja motivov, intarzije in pirografije. Prav pirografija tehnika vžiganja v les, se mi zdi, je v tem letu napredovala in postala res prava umetnost. Kdor je bil vsaj malo pozoren, je lahko opazil tudi zanimive oznake ulic in hišnih številk, ki so jih izdelale pridne roke rezbarjev.
Nekaj kritike je bilo slišati le na račun strojnega in električnega orodja, žag, brusilnih strojev in stružnic, ki so sicer zanimivi, vendar to ni več tisto pravo rezbarstvo, kot ga pojmujemo trzinski rezbarji in, ki daje izdelku pravo umetniško vrednost.
Zanimivo je bilo opazovati umetnike rezbarje pri izdelavi velikih skulptur v tekmovalni kategoriji z uporabo vseh vrst orodij. Prikazali so nam tudi precej načinov uporabe verižnih žag in zelo velikih dlet, ki jih mi v skupini malo uporabljamo, saj so naše skulpture navadno manjšega formata. Nekateri izdelki so bili obdelani do popolnega sijaja, tako da so delovali že nekoliko plastično, drugi spet pa so bili nekoliko bolj grobi, da  se je na njih videla sled dleta. Nekateri mojstri so razstavili skulpture, ki jih skorajda ni bilo treba obdelovati, saj jih je v grobem obdelala že narava. Marsikatera korenina iz potoka se da zanimivo uporabiti in obdelati.
V mestu premorejo tudi zelo dobro založeno trgovino z orodjem in pripomočki za rezbarsko delo in strokovno literaturo na to temo. Obisk v njej pa pomeni še dodatno spodbudo za delo in nove ideje, ki jih bomo skušali uresničiti jeseni.
Med ogledovanjem človek seveda postane lačen in žejen, a prebivalci Sutria so lepo poskrbeli za naša utrujena, lačna in žejna telesca.
Prijetno utrujeni in polni vtisov smo se, mimo Tolmezza, Rateč in Kranja, vračali domov. V Trzinu smo se zadovoljni razšli in verjamem, da je marsikdo že koval v svoji glavi načrt, ki ga bo začel uresničevati takoj prvi torek v oktobru, ko se spet začnejo naša druženja v osnovni šoli Trzin.
Frenk Ložar